Kako poteka šolanje na domu?

S pojavom pandemije koronavirusa so se tako najstarejši kot najmlajši in vsi vmes morali spopasti s popolnoma novo življenjsko realnostjo, ki je dodobra pretresla že ustaljene rutine. Eno največjih sprememb so pri nas doživeli šolarji, ki se letos prvič v večji meri šolajo kar doma. Nekateri šolanje na domu pozdravljajo, spet drugi pa menijo, da bi bilo za otroke (in za starše) bolje, da bi se šole čimprej spet odprle. Poučevanje otrok na domu je v določenih pogledih dobro, v določenih pa slabo.

Šolanje na domu ni nov pojav, ne v Sloveniji, ne drugod po svetu. Slovenska zakonodaja ga staršem in šolarjem omogoča od leta 1996, prvi otroci v Sloveniji pa so se na domu šolali leta 2004. Od tedaj je ta pojav čedalje bolj popularen in staršev, ki svoje otroke poučujejo kar doma, je tudi pri nas vse več. Starši otrok, ki so se šolali v običajnih izobraževalnih okoljih, so na starše, ki izvajajo šolanje na domu, radi kdaj gledali zviška, čeprav tudi njihovi otroci izkazujejo vse kompetence, ki jih imajo otroci v šolah. Letos pa je koronavirus vsem slovenskim staršem vzel možnost, da bi svoje otroke poslali v šolo. Velik del tega šolskega leta so namreč otroci preživeli in ga še preživljajo pred domačimi računalniki in znanje pridobivajo preko reševanja učnih listov, predavanj na Zoomu in drugih vsebin, ki jim jih pripravljajo učitelji.

Šolanje na domu – negativne plati

Ob šolanju na daljavo se pokažejo neenakosti. Če je bilo prej pomanjkanje dobrega računalnika in pametnih naprav »zgolj« razlog za posmeh s strani sošolcev, zdaj ta isti primanjkljaj pomeni, da otrok ne more sodelovati pri pouku. Otrokom je namreč večina vsebin na voljo preko spleta, za to pa potrebujejo računalnik, tablico ali vsaj pametni telefon.

Starši pridobijo še eno obveznost. Življenje, ki se nam je v zadnjem letu obrnilo na glavo, in stres, ki ga nova realnost prinaša, starše močno obremenjujeta, zdaj pa je šolski sistem na njihova ramena naložil še vlogo učitelja. Marsikdo ne zmore dodatne obveznosti in napora, kar vodi v veliko slabe volje tako pri otrocih kot pri učencih.

Otroci se ne morejo umakniti iz toksičnega okolja. Žal nimajo vsi otroci ljubečih družin, ki bi z odprtimi rokami sprejele šolanje na domu. Nekaterim dijakom in učencem je šola pomenila edino zatočišče pred domačim okoljem, ki je vse prej kot idealno. S šolanjem na domu so to možnost žal izgubili in so v neprijaznem okolju prepuščeni sami sebi.

Učitelji niso izučeni za podajanje preko snovi preko spleta. Učitelji so navajeni znanje predajati iz oči v oči, pred tablo in pred učilnico, polno vedoželjnih obrazov. Za to so se učili in mnogi (še posebej starejši) nimajo kompetenc, da bi lahko znanje otrokom enako učinkovito predstavljali preko orodij informacijske tehnologije. Poleg tega pa so učitelji glede podajanja snovi prepuščeni sami sebi in se morajo znajti po svoje.

»Časa zase« je vse manj. To je bolj posledica pandemije nasploh kot izrecno šolanja na domu, a slednje situacije gotovo nič ne poslabša. Vsakdo potrebuje čas zase in služba in šola sta bila nekdaj kraja, kamor so starši in otroci odhajali ločeno, kjer so imeli interakcije z vrstniki in ljudmi s podobnimi interesi. Zdaj, ko smo vsi bolj kot ne obtičali doma in se delo in šola prelivata v prosti čas in obratno, si še težje vzamemo trenutek zase in se umaknemo pred stresom vsakdanjega življenja.

Šolanje na domu – pozitivne plati

Starši in otroci so več skupaj. Dejstvo, da se vse aktivnosti članov družine odvijajo bolj kot ne pod isto streho, je lahko negativna plat šolanja na domu, lahko pa jo vzamemo kot pozitivno.

Učenje je bolj prilagojeno otroku. Vsakdo ima drugačen stil učenja in šolanje na domu se lahko vsaj deloma izvaja pod pogoji učenca. Starši svojega otroka najbolje poznajo in vedo, kako mu snov najlaže približati.

Učenec ni podvržen negativnim platem klasičnega šolanja. Če smo pri negativnih plateh šolanja na domu pisali, da se učenec ne more umakniti neugodni situaciji doma, pa lahko v drugih primerih s šolanjem na domu pobegne pred neprijetnimi situacijami, v katerih bi se znašel kot del šolskega sistema.

Šolanje na domu spodbuja neodvisnost. Raziskave kažejo, da šolanje na domu pri otroku spodbudi občutek neodvisnosti, ki je pomemben dejavnik učinkovitega učenja. Otroci, ki se šolajo na domu, imajo vsaj deloma nadzor nad snovjo oziroma vsaj načinom poučevanja. Širijo si lahko svoje znanje o stvareh, ki jih dejansko zanimajo, področjem, za katere ne čutijo zanimanja, pa posvetijo manj pozornosti (dokler se pridobljeno znanje še vedno ujema s standardi, ki jih postavlja šolski sistem).

Šolanje na domu lahko otroku in staršem prinese veliko dobrega, seveda pa v določenih situacijah obstajajo tudi negativne plati. Dejstvo je, da vsesplošen sistem šolanja na domu ni dovolj razvit in standardiziran, da bi zadostil potrebam vseh doma učečih se učencev in dijakov. Čeprav je šolanje na domu pri nas od začetka 21. stoletja čedalje bolj priljubljeno, še vedno obstajajo otroci in starši, ki v času pandemije pogrešajo klasični šolski sistem.

Avtor prispevka:

39   Posts

Vsi prispevki